Dec
18
misel nekega jutra
18.12.2011 | Komentiraj
Življenje je kolektivni šport, dragi moji. Če kdo misli, da je samo od njega odvisen dober rezultat, se prekleto moti. Tako mislijo le “veseli individualisti”. Tudi tisti v individualnih športih lahko kaj dosežejo le s pomočjo podporne ekipe.
Dec
14
Dober politik je kakor dober fuzbaler
14.12.2011 | Tagano fuzbal, Janković, nogomet, občutek za ljudi, politika | 2 komentarjev
Dober politik je kakor dober nogometaš. Dobrega nogometaša loči od ostalih posebna sposobnost presoje in reakcije v delčku sekunde, ki se konča uspešno – s podajo, strelom na gol ali celo zadetkom. Vrhunski nogometaš pa ima poleg tega še posebno sposobnost, da ima popoln pregled nad dogajanjem na igrišču. Kot bi imel tretje oko nad igriščem, kot bi imel GPS v možganih, kot da bi predvideval kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Zato se lahko pojavi na določeni točki na igrišču natančno v trenutku, ko je to potrebno. In naredi natančno to, kar je potrebno. Tak nogometaš je Messi. Kdo izmed slovenskih politikov je Messi? Se bojim, da nihče. Naše politike lahko mirno primerjamo s slovensko nogometno ligo. Seveda govorimo o prvi ligi. Če ste kdaj gledali kakšno tekmo, boste vedeli o čem govorim. Ali pa če gledate naše politike, enako, boste vedeli kako je z našim nogometom. Kajti namreč, oboje je tretja ali četrta liga. Čeprav, priznam, trenutno v Evropi ali pa celo na celi zemeljski obli ni politika prve lige medtem ko je kar nekaj nogometašev in nogometnih lig prve vrste. Nekaj vrhunskih politikov pa najdemo v zgodovini človeštva. Vrhunski so bili zato, ker so imeli popoln pregled nad dogajanjem, nekako so videli “celotno igrišče” in dogajanje na njem; imeli so izostren občutek za trenutek, trenutno situacijo so presodili v kratkem času in reagirali so vrhunsko. Niso se zanašali na javnomnenjske raziskave, niso uporabljali lekarniške tehtnice in matematičnih formul, da bi presodili kaj se dogaja in kaj narediti. Takim politikom rečemo “državniki”. Izumrla človeška vrsta. Sploh pa na našem malem koščku Zemlje.
Dec
14
O strpnosti
14.12.2011 | Tagano avstro-ogrski imperij, Dunaj, islamski center, mošeja, strpnost | Komentiraj
Kolonija trgovcev iz Turčije je s posebnimi privilegiji je na Dunaju od 1730 leta. V letu 1782 je Jožef II. izdal TOLERANZ PATENT, ki je omenjal “nekatoliške religiozne skupnosti”, ki so imele pravico imeti svoje hiše, zgradbe, za molitve. Po 1888 je bilo v kasarnah na Dunaju veliko vojakov iz južnih delov monarhije, kjer so imeli svoje molitvene prostore, sobe. Prva mošeja je bila v Avstriji odprta v Hubertusdamm 32 let kasneje Zgradba je imela 32 metrski minaret in je še vedno islamski center na Dunaju.
Naj se čuvaji čiste pitne vode v Ljubljani in podobni že enkrat odločijo kam spadajo!
Dec
14
Veseli individualisti
14.12.2011 | Tagano individualisti, javni promet, komuniciranje, nerazvitost, samozavest, slovenci, spoštljivost, vlak | Komentiraj
Danes sem se peljal mimo tim železniške postaje v ind.coni Šiška. Postaja nima niti nadstreška. Vse skupaj izgleda kot čisto navadna mestna železnica – le da brez strehe nad glavo potniki čakajo na vlak. In vse to se dogaja na edinem tiru mednarodne železniške povezave. Zazdelo se mi je tako majhno, telebajskasto,….. Medtem, ko nimamo niti osnovne infrastrukture, se politiki in tudi čisto navadni državljani zadovoljno hvalijo doma in v svetu kako da visok BDP imamo, kako spadamo v sredino EU-ja po razvitosti, kako je naša kultura zaslužna za naše preživetje, ….. blablabla… Kakšna kultura? Taka, da ne poskrbimo niti za nadstrešek nad železniško postajo? Takšna kultura, da rajši na cesti pobijemo bližnje in sebe kot da bi …. Gledam naokoli po Evropi in vidim povsod nove projekte, infrastrukturo, ki jo pomaga graditi tudi EU – nove postaje, nove vlake, metroje, tramvaje…. Pri nas pa nič. Ni res, da ni nič – vsak se vozi v svojem avtu, v skoraj vsaki družini sta vsaj dva avtomobila. Veseli individualisti. Ne maramo se družiti z drugimi ljudmi. Ne maramo se voziti z drugimi ljudmi. Ne maramo komunicirati. Mi smo raje zase; in se sami morimo; mi smo samomorilci. Še najbolj normalni so Štajerci, ki vsake toliko časa fentajo tudi koga drugega kot sebe in svoje bližnje.
O kako majhni smo. Mnogo manjši kot si mislimo. Sami se radi primerjamo s čebelami in z mravljami. “Pridni smo kot mravlje in čebele.” Ne maramo se primerjati z levi, z orli, gamsi, medvedi, biki. Mi smo majceni, neznatni, nezreli, neodrasli, zafrustrirani, bogaboječi ali vsaj newagevsko mahnjeni osebki, ki imajo preveč denarja in premalo pameti. In nič se ne bo spremenilo vsaj do takrat, ko bomo otrokom pustili, da se učijo na napakah; ko jih bomo iz ljubezni in zaradi ljubezni spustili (nagnali) od doma “naj postanejo odgovorni vsaj zase”; ko bomo nehali cmerati zaradi krivic in nespoštovanja, ki smo ga povzročili našim (‘cankarjanskim’ ) mamam; ko se bomo znali opravičiti za dejanja in besede, ki so druge ljudi prizadela in odkorakali pokonci v ‘lastno’ bodočnost, ne tisto, ki nam jo bo ‘delala’ država; ko bomo postali bolj spoštljivi do drugih ljudi, ko bomo …. pri skupni večerji prosili, da nam podajo hrano iz druge strani mize in ne vstali in si jo vzeli……..ko bomo komunicirali samozavestno.
Nov
28
Nerazvita Slovenija
28.11.2007 | Komentiraj
V zadnjih dneh je bilo kar nekaj medijskih objav o skorajšnji uvedbi posebnih taks za vožnjo z osebnimi avtomobili v mestnih jedrih. Pustimo ob strani dejstvo, da je nemogoče ugotoviti ali gre za ‘resnična’ dogajanja ali le za medijsko lastno ‘postprodukcijo’ novice iz Bruslja o prevelikem onesnaženju zraka v večjih slovenskih mestih. Sicer pa vidim posebno vrednost omenjenih objav v tem, da bo (upam) razburkala javnost o temi JAVNI POTNIŠKI PROMET.
Kajti javni potniški promet v Sloveniji je v katastrofalnem stanju! Poglejmo na hitro: letalski promet znotraj države ne zasluži omembe, enako je s pomorskim prometom – nič nenavadnega glede na velikost ozemlja in morja; drugače pa je s cestnim in tirnim javnim potniškim prometom – cestni se zmanjšuje že vsaj 15 let kljub (ali zaradi) gradnji avtocestnega križa, tirni pa stagnira zaradi (ali kljub) gradnje avtocestnega križa.
Današnje stanje nikakor ne more presenečati nikogar, saj je bilo storjeno skoraj vse, da bi šlo vse v maloro. Naj omenim le tri važne dejavnike: cene bencina, manija (beri: močno pretiravanje ali bolezensko duševno stanje s pretirano podjetnostjo) izgradnje avtocest, popolna odsotnost integralne prometne politike. Tako imamo danes avtocestni križ s tirnicami, ki jih vsak dan vrezujejo kolone velikih tovornjakov, nimamo pa novih tirov za vlake; imamo več kot en osebni avtomobil na gospodinjstvo, nimamo pa dovolj parkirnih mest; imamo z izpuhi onesnažen zrak v mestih, nimamo pa, poleg uvajanja neke takse, ideje kako zadevo izboljšati; imamo državne železnice, nimamo pa dovolj politične pameti, da bi se z železnico nehali igrati. In tako dalje.
Izgleda, da so doslej prometno (beri: cestno) politiko imeli v rokah samo ekonomisti (ali celo agronomisti), ki so ukrepe argumentirali ponavadi z ekonomskimi kategorijami. Ali so ti ‘prometniki’ kdaj razmišljali tudi o drugih, neekonomskih kategorijah in povezovanju z drugimi procesi, politikami v družbi (demografskimi, zaposlitvenimi, urbanističnimi, šolskimi, okoljskimi, itd.) je doslej ostalo skrito javnosti.
Prebivalstvo pa se ves čas obnaša skrajno neekonomsko. Kajti, če bi se obnašali ekonomsko, bi večina ljudi zaradi stroškov vzdrževanja in uporabe osebnih avtomobilov, presedlala na javni promet. Pa ni! Za tako obnašanje pa bi ‘prometniki’ morali poiskati razloge. No, mogoče jih poznajo, pa nam jih ne povedo!
Vsi vemo, da prebivalstvo prisega na ’svobodo gibanja’, ko se omenja neracionalna in škodljiva množična uporaba osebnih prevoznih sredstev. Ljudje so do nedavnega tudi trdili, da porabijo manj časa za prihod na delo ali iz dela ali pa po opravkih, če uporabijo lastno prevozno sredstvo namesto javnega. Ampak ti časi so že mimo, če sodimo po jutranjih radijskih prometnih informacijah, ki vsakodnevno obveščajo o zastojih in kilometrskih kolonah za vstop v vsa večja slovenska mesta.
Na koncu koncev pa bi bilo treba pogledati tudi malo čez planke, kako te zadeve delujejo v tim. razvitih državah. Težko boste našli državo, ki je vsaj 15 let sistematično razsuvala javni promet in v kateri se morajo državljani in obiskovalci pri premikanju po državi zanesti predvsem le nase in na svoje prevozno sredstvo. Težko boste našli državo, ki je avtoceste gradila predvsem zato, da po njih tirnice vrezujejo težki tovornjaki. Težko boste našli državo, kjer večina prebivalstva raje šofira kot da bi imela šoferja in raje tvega smrt na cesti kot s knjigo v roki počaka na naslednji vlak ali avtobus. Težko boste našli državo, ki raje porablja sredstva za kritje izgube državnih železnic kot pa da bi jim omogočila lastno preživetje, prebivalstvu pa dostojen javni prevoz. Težko boste našli državo, ki je tako bogata, da ne potrebuje javnega potniškega prometa. Težko boste našli državo, ki nič ne naredi za javni potniški promet, poigrava pa se z mislijo na uvedbo taks za vstop v mesto z avtomobili. In ne boste našli države, ki ima slab sistem javnega potniškega prometa, za prevoz na delo pa zaposleni prejemajo nadomestilo po zakonu!
Pa dajmo, omenimo še nekaj stvari, ki jih težko ekonomsko ali pa prometno opredelimo ali izmerimo in ob katerih se bodo ‘prometniki’ verjetno krepko zabavali: si predstavljate koliko knjig, časopisov in študijske literature se prebere v času, ko se ljudje peljejo ali čakajo na avtobus ali vlak? koliko sms-ov in telefonskih pogovorov se opravi v tem času? koliko ljubezni, novih znanstev in drugih socialnih kontaktov se zgodi v tem času? koliko več časa imajo ljudje na voljo, da premišljujejo o sebi, svojih dejanjih, in doživetih trenutkih? koliko več možnosti imajo, da ne doživijo ali povzročijo prometne nesreče? koliko več možnosti je, da se v tem času ohladijo frustracije in stresi iz službe in zato več možnosti za boljše partnerske ali družinske odnose in manj maltretiranih otrok, žena in mož? koliko več možnosti imajo ljudje, da vzpostavijo socialne odnose v množici ljudi in ne razvijajo le egoistično individualiziranih ali celo asocialnih obnašanj?
Vse našteto se še kako nanaša na slovensko družbo in seveda javni promet v Sloveniji. In vse to še kako govori o razvitosti in kvaliteti življenja v Sloveniji. Razvitost javnega potniškega prometa je relevanten in dober pokazatelj razvitosti posamezne družbe, države.
Živimo v nerazviti državi!
P.S. Danes je 14.december 2011. To je bilo objavljeno pred 4 leti! Še vedno velja vse kar je zapisano! Saj ni res…… pa je!
Nov
28
splavitev
28.11.2007 | Komentiraj
tako! pa mi je uspelo spraviti na svetlo nekaj kar me je preganjalo že nekaj časa. čeprav nimam čisto dobre slike o tem, kaj naj pravzaprav nastane.
osnovna ideja je nastala že pred dvemi-tremi leti, ko so me nekateri nagovarjali naj spravim svoja razmišljanja tudi v bralno in ne le govorno obliko. potem se je temu pridružila želja, da bi navdušenje s potovanji po svetu delil tudi z drugimi, ne le z domačimi in s prijatelji.
naj kaj dobrega nastane iz tega!
Nov
27
27.11.2007 | Komentiraj
tudi ta del bloga bo nekoč zapolnjen
